Uvoz in izvoz proizvodnih artiklov označuje vsako prodajo doma narejenih artiklov v tujini, ali pa nakup večje količine artiklov v tujini in nato distribucijo le teh po domačih centrih za drobno prodajo. Za uvoz robe je potrebno poznati celo vrsto državnih predpisov, ki urejajo področje uvoza in izvoza blaga.
Uvozniki so v glavnem podjetja, ki se ukvarjajo tudi z distribucijo izdelkov po celotni državi, da blago pride do končnih kupcev. V nekaterih primerih je razpršenost zelo mala, to velja sploh pri tehničnih proizvodih relativno visoke specifičnosti. Na primer – mnoga podjetja za uvoz keramike in kopalniških elementov imajo le po eden ali dva centra svoje blagovne znamke. Tem za uvoz robe ni potrebno toliko skrbeti, za distribucijo še manj.
Zato pa imajo ljudje, ki kot uvoz robe uvažajo prehranske artikle in blago za splošno rabo, v veliko primerih večji izziv, kako to blago poslati naprej. Uvoz robe prehrambenih izdelkov je že v osnovi podvržen veliko več predpisom. Hkrati pa se mora uvoznik v večini primerov ukvarjati tudi z distribucijo, saj se po navadi živila prodajajo bolj na drobno in je smiselno razpršiti prodajo po čim večjem številu trgovin. Tako je za živilske uvoznike uvoz robe samo nekakšna uvertura. Sledi še preverjanje skladnosti s predpisi, morebitni carinski postopki in pregledi, nato pa mora breme distribucije prevzeti logistični center podjetja za uvoz robe.
V logističnih centrih se živila, namenjena razpršeni prodaji, razpakirajo in dodelijo v manjše pakete, primerne za razdelitev po manjših ali večjih trgovinah. Robo se nato naloži na tovornjake in odpelje kupcem naproti. S tem korakom se šele zaključi uvoz robe, zato morajo biti uvozniki dobro podkovani v zakonodaji in predpisih. Obenem pa morajo imeti tudi logistično podporo, bodisi v obliki partnerskih logističnih centrov, ki skrbijo za prevoz, ali pa imajo logistični oddelek organizirani kar sami.