Izraz guma označuje material, ki je povratno prožen, a hkrati čvrst in raztegljiv. Poznamo naravne gume (kavčuk), obdelane (vulkanizirane) naravne gume, med katere spada vulkaniziran kavčuk, pa tudi povsem umetne oziroma sintetične gume (epdm guma, sbr guma, nbr guma in druge). Pod gume lahko štejemo tudi nekatere silikone, saj izkazujejo podobne lastnosti, poleg njih pa lahko v skupino gum uvrstimo tudi plastisole. To so plastične mešanice, pri katerih se kot glavni polimer uporablja polivinilklorid, ki se mu doda veliko različnih mehčal. Posebnost plastisolov je tako dejstvo, da polivinilklorid s svojimi molekulskimi verigami ni kemijsko povezan z mehčali, pač pa le prepojen oziroma zmešan z njimi. Kljub temu material ostaja kompakten in se iz njega ne cedi ničesar. Ta mehčala mu dajejo gumijaste lastnosti; polivinilklorid sam po sebi je namreč krhka in precej neuporabna plastična masa. Odlične oziroma primernejše lastnosti dobi, ko ga kombiniramo z različnimi kopolimeri (ki se kemijsko vežejo na verige polivinilklorida) ali pa v primeru plastisolov z mehčali, ki le prepojijo material.
Vrnimo se na tehnične gume, ki se največ uporabljajo na splošno. Epdm guma je le ena izmed njih, ima tudi razširjeno ime etilen propilen kavčuk. Ta vrsta gume je zelo odporna na vremenskem pojave; poleg izjemne temperaturne vzdržljivosti je odporna tudi na vodo (in ostala polarna topila), ozon (ki je pomemben dejavnik za površinsko korozijo zaščitenih površin) in različne luge. Tako lahko kaj hitro sklepamo o glavnih uporabah, kjer pride epdm guma najpogosteje v upoštev: izolacija (predvsem ravnih) streh na objektih, hidroizolacija hiš pri temeljih in tesnilni trakovi za okna in vrata, in to tako na avtomobilih, kot tudi na stavbah in pri drugih uporabah, ki zahtevajo močan in vremensko odporen material. Zaradi velikega povpraševanja in široke uporabe je proizvodnja epdm gume skokovito narasla in se danes meri v stotisočih ton na leto.